Moja babica je imela staro kuhinjsko bukvo. To je bilo tudi edino, kjer je imela kuharske recepte. Občasno je z okorno roko na listek napisala še kakšnega in ga spravila v knjigo. Takrat ni bil čas interneta in tudi televizijskih oddaj o kuhanju ni bilo. Ženice so si med seboj šepetale in izmenjevale kuharske recepte. Nekatere jih tudi niso hotele izdati. Ponosno so prinesle poskusiti kakšno jed, recepta pa niso povedale. Občasno sem tudi sama pogledala v tisto babičino kuharsko bukvico v kateri so bili zapisani kuharski recepti. Na listič napisani kuharski recepti so mi ponavadi popadali vsi na tla.
Babica je bila huda, češ kako sem nerodna. Potem je tiste lističe pobirala in jih zlagala v nekem samo njej znanem vrstnem redu. »To so moji kuharski recepti,« mi je govorila. »Pusti jih pri miru!« Bili so ji pomembni vsaj toliko, kot tisti odrezki od pokojnine. Sicer pa je babica dobro kuhala. Z vsem spoštovanjem do hrane je prinesla še topla jajčka izpod kokoši, ki so se pasle pred njeno hišo. »Boš?« je rekla in se smejala. Spekla jih je na ocvirkih in zraven dodala še kos doma spečenega kruha. »Vse pojej,« je rekla. Zraven mize je pogosto stala in me opazovala. Smejala se je in čeprav je živela zelo skromno je žarela od sreče. Tako zelo, kot danes vidim le redko.