Prevodi se med seboj razlikujejo po namenu, ki ga želijo doseči. Pri najbolj zahtevnih besedilih, ki zahtevajo izjemno natančnost in pri katerih se morajo prevodi povsem ujemati originalu, se je kot zanimiva tehnika preverjanja razvila metoda tako imenovanega vzvratnega prevajanja. Prevodi, ki so preverjeni po tej metodi, zagotavljajo enoznačnost in nedvoumnost prevedenega teksta v primerjavi z originalom. Značilnost metode je, da se tekst dvakrat prevede; in sicer najprej iz izvornega jezika v ciljni jezik, nato pa se opravi še vzvraten prevod iz že prevedenega teksta nazaj v originalni jezik.
Prevodi, ki so tako opravljeni nazaj v izvorni jezik, so primerjani z originalnimi besedili. Če med obema besediloma v izvornem jeziku ni ključnih razlik, je to znamenje nedvoumnosti prevedenega teksta. Z metodo vzvratnega prevoda se preverjajo le prevodi, ki jo izjemnega pomena. Sam postopek dvojnega prevajanja in primerjanja besedil je namreč zamuden in drag. Običajno prevodi ne zahtevajo takšne stopnje natančnosti, saj se v vsakdanjem jeziku večkrat uporablja različne izraze za opis istih pojavov. Kljub temu si lahko prevajalci z metodo vzvratnega prevoda pomagajo sami pri preverjanju besednih zvez, ki se jim zdijo dvoumne.