Poznala sem gospo, ki je imela toliko kreditov, da niti sama ni vedela koliko. Po izobrazbi je bila bančnica, zato je bila njena plača tistikrat tudi primerno visoka. Z dolgoročnim krediti je zidala hišo. »Ta bo za sina,« je rekla. »Ko bo našel nevesto, bosta živela na Dolenjskem.« A sin še v poznih štiridesetih ni mogel najti ženske, hiša pa je kar rasla. Hitri krediti (več na http://www.hitri-krediti.si/) so jo reševali pri vsakdanjih finančnih tegobah. Lepo je oblačila sina in sebe, tu in tam sta odšla tudi skupaj na počitnice. »Hitri krediti,« je rekla, ko sta zlagala v kovčke. In seveda tudi limiti, za delavce pri hiši.
Gospa nikoli ni imela pri sebi gotovine. Vedno je plačevala s plačilnimi karticami. Zlatimi, srebrnimi in bog ve še kakšnimi. Hitri krediti so ji bili tudi v pomoč, ko je iskala sebi moža in jedla po najboljših restavracijah, hodila na masaže in se sončila zgoraj brez na balkonu. Leta so tekla, gospa se je malce umirila in ko so sosedje pričakovali, da se bo upokojila, je samo tiho zmajevala z glavo. »Krediti … » je zašepetala. »Moja pokojnina bi bila premajhna za vse kredite, ki so mi ostali. Moram še delati. Dolgo.« je rekla. Še sreča, da ima gospa delo in dovolj moči, da bo vse poplačala.